Marketizacija in neoliberalizem v slovenskem šolstvu nista mogoča.

 

V Sloveniji je bilo v 20 letih, odkar velja Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje, ob 85 % državnem sofinanciranju zasebnih šol ustanovljenih le nekaj zasebnih osnovnih šol. Delež otrok, ki se šolajo v slovenskih zasebnih osnovnih šolah, je le 0,7-odstoten (Vir), medtem ko evropsko povprečje zasebnih šol znaša 14 % vseh šol (Vir). Manjkajočih 15 % sofinanciranja ni glavni razlog za tako majhen delež, pač pa dejstvo, da ustanovitev šole predstavlja ogromen strokoven in organizacijski napor. Poleg tega mora ustanovitelj po obstoječi zakonodaji zagotoviti in zbrati sredstva tudi za izgradnjo in vzdrževanje stavbe oz. njen najem ter nakup opreme, kar po nekaterih ocenah znaša približno 20 % vseh stroškov. V izgradnjo OŠ Alojzija Šuštarja je na primer ustanovitelj vložil več kot deset milijonov evrov.

Veliki finančni in organizacijski napori so in bodo ostali očiten razlog za majhno število zasebnih osnovnih šol, zato nenadnega povečanja števila zasebnih šol kljub 100-odstotnem sofinanciranju javno veljavnega programa ni pričakovati.

Učitelji v slovenskih zasebnih šolah se uvrščajo v sistem plač v javnem sektorju: s plačnimi razredi, in možnostjo napredovanja po istih pravilih, ki veljajo za njihove kolege v javnih šolah. Njihove plače ne morejo biti višje od plač njihovih kolegov v javnih šolah. Po zakonu sme osnovno ali srednjo šolo ustanoviti le zavod. Cilj zavoda ne sme biti pridobivanje dobička – če ima zavod presežek prihodkov nad odhodki, jih mora po zakonu uporabiti za izvajanje svoje dejavnosti in njen razvoj. Zasebna šola je torej neprofitna organizacija, ki ne sme nikomur izplačevati dobička. Strah pred tržnim razrastom zasebnih šol je zato neutemeljen, saj je ob popolnoma jasnih zakonskih okvirih in velikosti zagonskih sredstev nerealno pričakovati zasebno šolsko pobudo z namenom pridobivanja materialnih koristi.

Če bo čez deset let pri nas nekaj zasebnih šol, te ne bodo ogrožale nikogar, vpete bodo v javni izobraževalni sistem in ne bodo konkurenca, temveč dopolnitev javno organizirani šolski mreži. Take izkušnje že imamo po 25-letnem delovanju nekaterih zasebnih gimnazij. Po drugi strani bo slovenska družba smela biti ponosna na to, da omogoča pluralizem različnih pedagoških pristopov, vrednostnih izhodišč ter življenjskih filozofij na področju vzgoje in izobraževanja, torej svobodo izobraževanja.